[0:08]Dober večer. Mene so očitno povabili, da uničim ta lep večer. Poglejte kakšna bolana tema. Da se spominjajo te bolane teme sploh. Jaz? Se opravičujem. Mi psihiatri smo znani kot normalni in zelo pametni. Tako da vas bom najprej obvestil, da smo v Črnučah v Ljubljani dobili novega soseda. Ali imate doma dežurnega soseda? Tistega, ki vse ve. Mi imamo soseda, ki vse ve in zadnjič me obvesti takole. Pravi Željko, dobili smo novega soseda. Pravim fajn. Kakšen pa je? Pravim ne vem, kako poznam ne, ampak je super. To je že intuitiven pristop, po moji oceni. Pravi, kako veš, da je super? Pravim nič ih se ne sliši. Meni je to malo ustavilo in sem se spomnil ključnih pravil komunikacije, ki velja v Sloveniji. Drugače jaz sem doma iz Dubrovnika po statusu slovenski zet, kmalu bo 30 let, zelo uspešen na tej karieri očitno. Ampak, ko sem prišel v Slovenijo, sem naletel na dva pravila v komunikaciji. Prvo pravilo je bilo, molk je zlato. Drugo pravilo je bilo, kdo ne govori, deseti mu odgovori. Če tretje pravilo je bilo, ne izstopaj. Kako je to zdaj ima veze z mojim sosedom pa s pravili v komunikaciji pa z besedo samomor? Poglejmo. Ko sem se pogovarjal z našimi mladimi organizatorji, Luko, Tomom, Evo pa skupino, najprej sem se lotili zemljepisa. Pa sem jim naštel kar nekaj dežel, ki so znane v Evropi. Finska, Estonija, Madžarska pa Slovenija. Kaj povezuje te države? Na prvi pogled nič. Nekultura, neporeklo, nevzorci. Edino, kar nas povezuje je, da smo prvi v Evropi po številu samomorov. Mene je vedno zanimalo, v čem je keč. Kako pride do klika? In ta klik je prekleto naporen. Naše gosta je vprašal jaz bi rad letel, jaz bi se rad učil kipariti. Jaz bi rad bil podjetnik. Meni pridejo pa rečejo, jaz bi se rad ubil. Ko ga vprašam pa kaj ti je? Pravi ne vem. A si bolan, pravi, nisem. A si bankrotiral? Nisem. Pa kaj ti je? Ne vem. Življenje nima smisla. Kako se znajt pred tem stavkom, pa pred tabo stoji oče, mama. Stoji brat, stoji nečak. Ne vem, če veste, pri nas se dva na dan odločita na ta korak. Lani smo imeli čez 700 ljudi. Tukaj niso vštete te zelo sumljive prometne nesreče, ko napišejo, iz neznanega vzroka se je voznik zaletel nasprot vozeči tovornjak, na popolnoma ravni cesti in se zabijejo. In ni preživel nesreče. Najprej gremo na Finsko. Finci imajo izraz uri buri. Veste, kaj pomeni uri buri? Uri buri, najbližje, da povem, pomeni natakljen. Pomeni, pusti me pri miru, ne govori z mano. Pri Fincih, ki je čisto normalno, da državljani med sabo ne komunicirajo. Mi nimamo uri buri, mi rečemo kuhanje mule. Rečemo tiha maša. Rečemo tiha minuta. Moje, kar smo srečevali, že tiha leta. Kaj povezuje Finsko, Madžarsko in estonsko kulturo med sabo, je nagnjenost k tem, da tako, ko smo jezni, ali ko smo s kom v konfliktu, naenkrat okupimo ignoriranje. Navidezno zelo aristokratsko, za razliko od teh primitivnih žinjakov, ki nekaj kričijo, mahajo, mečejo krožnike, mi smo vzvišeni, aristokratsko tihi. In zdaj se zelo resno ukvarjamo s tem, a je v redu, če otrok dobi dve poplinice. Če ste pazili, v ignoriranju noben nič ne govori. Pa gremo malo latinščino. Kaj pomeni ignoriranje etimološko? Pomeni nevednost. Gremo zdaj v direkt metodologijo, kako vzgojiti samomorilca. Idealno je, če imate pred sabo otroka, starega eno leto. Če sledite navodilu mojega soseda, najboljše je, da vas se ne sliši. Velika je šansa, da ga boste, da jo boste kaznovali tako, da mu odklopite komunikacijo. Takrat bo v bloku tišina, ni se ne bo slišalo, bodo rekli, da ste super ljudje, da ste intelektualci, da ste kultivirani, socializirani. Ampak kako sporočilo pošljate otroku takrat, ko ga pogledate, ne. Ali poznate to atmosfero doma, tihih dnevov. Slika je, to ne ni. Ko je zelo, neelektrena. A ste kdaj prišli na obisk k taki družini? Čeprav je navidezno vse v redu. Takoj te prime, da greš stran, nekaj si pozabil, zapustiš prizorišče. Situacija je zelo neelektrena. Še zraven v Sloveniji obstaja še eno pravilo. Kdo prvi popusti, prizna, da nima prav. Zaprt krog. No, zdaj imate otroka. Gremo na metodologijo. Otrok je star eno leto, nekaj je ušpičil. Vi ste trenutno zelo jezna mama, ali zelo jezen oče. In mu odklopite komunikacijo. Kaj sporočate otroku v momentu, ko ste mu odklopili komunikacijo? Kaj je bistvo vašega sporočila? Še hujše. Dajmo še kakšen predlog. Kaj sporočaš otroku, ko mu ukineš komunikacijo? Hvala. Sporočaš, tebe trenutno zame ni. Že stari Grki so ugotovili, da ignoriranje komunikacijsko, neigranje obstaja. Kaj se lahko zgodi v glavi otroka, ki vam neomejeno verjame. Lahko se zgodi sklep. Boljše je, da me ni. Tale sklep žal v psihiatriji imenujemo vzgoja samomorilska odločitev. Ponavadi jo otrok naredi, ko je star med letom in pol do tretjega leta starosti. Ponavadi odločitev gre v podzavest in takrat smo tempirali bombo. Ki lahko eksplodira enkrat takrat, ko pride v situacijo, kakšna podpira nesmisel življenja. Lahko je star šest let, 13 let, 40, 50, naenkrat začuti močen notranji impulz. Boljše je, da me ni. Za ta boljše je, da me ni, jaz kot psihiater nimam nobenih dobrih inštrumentov. Včasih smo imeli pacienta na zaprtem oddelku s 24 nadzorom, uspelo mu je narediti samomor. Ne bi debatiral o tem, kar večina folka misli, ali je to zdaj kuraža, ali je to strahopetno, za to ne verjamem. Mislim, da je posledica napačne matematike. Za vas, ki ste trenutno mladi starši pa neizkušeni partnerji, bi vam povedal, kako se indirektno vzgoji samomorilca. Idealno je, če se vidva ignorirata v pričo otroka. Pravijo, da je najhujša groza za otroka misel, da se mogoče vidva nimata rada. Pravijo, da otroci z lahkoto preživijo in žejo. In lakoto, in Auschwitz, in Afganistan, in Palestino, ampak misel, da se vidva nimata rada, za otroka je tako grozljiva, da mu odpove primarna varnost. To je to, kar govorimo staršem. Ko se ločujete, ne govorite otroku nimava se rada. No, zdaj pride do zapleta. Vidva sta kultivirana, civilizirana Evropejca. Spet za razliko od primitivnih. In naenkrat ukinete komunikacijo. Kuhanje mule se je začelo. Otrok gleda. Otrok ne dela jasno razliko med bitjem pa obnašanjem. Tako da lahko ignoriranje kot oblika komunikacije doživi, da se vidva takrat, ko se ignorirata, nimata rada. Hudič je, da otroci zelo pogosto prevzamejo krivdo za to, kar se jim trenutno dogaja nace. In takrat se začne matematika, ki je zelo uničujoča. Ona dva se nimata rada. Zaradi mene. Če mene ne bi bilo, ona dva bi se imela rada. Boljše je, da me ni. Zaključek, ki spet kot zgodnja samomorilska odločitev lahko gre v podzavest in je tempirana bomba, ki lahko enkrat eksplodira. Mene nič ne moti, če kovnete, bliskate z očmi. Če mečete predmete, ne mot me, če mu date dve po riti. Mene moti tišina. Zakaj vam to govorim? V anamnezah naših pacientov, klientov, ne vem koga, prijateljev, znancev, ki so že naredili tole, kar so naredili. Zelo redko sem naletaval na krik, vik, na pretepe, vključno z zlorabam. Največ sem naletaval, da je doma bilo veliko, veliko tišine. Imam eno prošnjo. Ko naslednjič boste zelo jezni, do partnerja, do otroka. Ko začnete takrat kričat, mahat z rokami. Glasno, tako da vas vsi slišijo, vključno z mojim sosedom.
[10:04]Dobiš to čelo sa Darwinovo piko, kar omogočate vaši družini preživeti.
[10:14]Če vam uspe takrat, ko ste zelo jezni, še vedno ostati socializirano umirjen in drugim povedati jasno, kaj od njih hočete, pričakujete. Ste pri tem, če hočete socializirano uleganje, od mene dobite piko, da ste socialno inteligentni. Hvala lepa.
